PRVO KAJENJE-IZGUBIL SEM 4

»Strela, to bo veselo, Tom. Škoda, da ni zdajk
»Saj, škoda! In ko jim poveva, da sva se naučila, ko smo
bili morski roparji, ali si ne bodo želeli, da bi bili zraven?«
»Ce si ne bodo želeli! Glavo dam, da si bodo !
Tako je tekel pogovor še naprej. Ali kmalu je začel malo
zastajati, odgovori si niso več naglo sledili. Premolki so se
daljšali; pljuvanje je čudovito naraščalo. Iz vsake pore na licih
je dečkoma začel curljati pot; iz vodnjaka pod jezikom sta komaj
sproti plala vodo, da ni nastala povodenj; in navzlic vsemu
njunemu prizadevanju se jima je včasih le malo zlilo v grlo,
in vsakokrat se jima je naglo zakolcalo. Oba sta bila zdaj zelo
bleda in klavrnega videza. Joeju je pipa padla izmed oslabelih
prstov. Tomova ji je sledila. Z lic jima je divje curljal pot in
črpalki v ustih sta jima plali vodo na vso moč. Joe je šibko rekel:
»Nož sem izgubil. Mislim, da bi bilo dobro, da ga grem
iskat.
Tom je rekel z drhtečimi ustnicami in besede so se mu
zatikale:
»Pomagal ti bom. Ti pojdi todle, jaz pa bom iskal tanm
okoli studenca. Ne, tebi ni treba hoditi, Huck lahko ga bova
našla sama.

Tako je Huck spet sédel in čakal eno uro. Potem mu je
postalo pusto in šel je iskat tovariša. Bila sta daleč vsaksebi
v gozdu, oba zelo bleda, in oba sta trdno spala. Vendar mu je
nekaj povedalo, da sta sc svojih težav znebila, če sta že kakšne
imela
Zvečer pri večerji nista bila zgovorna. Držala sta se po-
nižno, in ko si je Huck po jedi pripravil pipo in hotel pripraviti
še njuni, sta rekla, da ne, ni jima posebno dobro pri kosilu
sta morala pojesti nekaj, kar jima ni dobro delo
Okoli polnoči se je Joe zbuil in poklical tovariša. V
zraku je viselo nekaj težkega, kakor da se kaj pripravlja. Dečki
so se stisnili drug k drugemu in se zatekli k prijazni druščini
ognja, čeprav jih je dušilo, taka mrtva, moreča vročina je visela
v negibnem zraku. Mirno so sedeli in napeto čakali. Se vedno
je vladala slovesna tišina. Vse, česar ni dosegla luč od ognja
je pogoltnila črna tema. Mahoma je zažarel trepetajoč svit
ki je za trenutek nerazločno obsijal listje in izginil. Čez kratek
čas se je pokazal drug, malo močnejši. Nato še eden. Potem je
v vejah v gozdu zaječal rahel piš, dečki so začutili na licih
bežen dih in vzdrgetali ob misli, da je šel mimo Duh noči.
Nastal je premor, dokler ni pošasten blisk spremenil noči v
dan, da so se razločno in vsaka zase pokazale vse drobne travne
bilke, ki so rastle dečkom okoli nog. In pokazali so se tudi trije
bledi, zbcgani obrazi. Globoko grimenje je zabučalo in se
razsulo po nebu ter se izgubilo v daljavi kot mračno bobnenje
Mimo je zapihal hladen zrak, da je vse listje zašumelo in da so
se okoli ognja kakor sneg usuli razpihani kosmiči pepela. No
oster blisk je razsvetlil gozd, in brž nato je zagrmelo, zdelo se
je, da je treščilo v vršičke dreves ravno dečkom nad glavo
V gosti temi, ki je sledila, so se v grozi oprijeli drug drugega
Na listje je prasketaje padlo nekaj velikih kapelj dežja.
»Naglo, fanta! Pod šotorl je vzkliknil Tom
Pognali so se, spotikaje se v temi čez korenine in med ovi-
jalkami, vsak se je gnal v svojo ser. Skozi drevje je bučal
divji piš. da je vse pelo v njem. Drug za drugim so si sledili